Režija: Glenn Ficarra in John Requa

Igrajo: Steve Carell, Ryan Gosling, Julianne Moore, Emma Stone, Marisa Tomei, Analeigh Tipton, Jonah Bobo, Joey King, Kevin Bacon

“Pa kaj – si retuširan?” vzklikne rahlo alkoholizirana mlada odvetnica Hannah (Emma Stone) ob pogledu na Jacobove (Ryan Gosling) “radiatorčke”, ko on sleče majico. Skoraj hkrati večina ženskega dela občinstva v kinodvorani zavzdihne. Ryan Gosling je nedvomno “vroč”. Vzpenjajočega se kanadskega igralca bomo letos lahko videli še v dveh težko pričakovanih dramah, v zvezi s katerima se omenjajo oskarji (Marčevske ide, Drive).

A Ta nora ljubezen ni film o Goslingovem Jacobu, ampak o Calu (Steve Carell), depresivnem štiridesetletniku, ki se s teženjem gostom v baru trudi sprejeti, da ga je žena prevarala in zapustila. Jacob se ga usmili, naredi stilsko preobrazbo in ga pouči o osvajanju žensk. A Cal želi osvojiti le eno žensko – svojo bivšo ženo.

Stevu Carellu, zvezdniku filmov 40-letni devičnik, Butec na večerji in serije Pisarna, uspe s to vlogo preseči svoj klasičen lik neprilagojenega preprosteža in hkrati v upodobitev Cala vnesti dovolj humorja, da ustvari všečnega junaka (podobno kot že v Naši mali mis). Izvrstna je vsa zasedba (omeniti še velja Julianne Moore, Mariso Tomei in Kevina Bacona), predvsem pa njihove interakcije, zaradi katerih je film prepričljiv in zares zabaven.

Prvič objavljeno v Vikendu septembra 2011.

Režija: Jay Roach

Igrajo: Steve Carell, Paul Rudd, Stephanie Szostak, Jemaine Clement, Zach Galifianakis, Lucy Punch, Bruce Greenwood

Pred Timom je zelo lepa prihodnost – ima prijetno, lepo, pametno in uspešno dekle, ki še ni sprejela (a tudi ne zavrnila) njegove snubitve in dobro službo z možnostjo napredovanja. A to je povezano s povabilom na ekskluzivno večerjo pri šefu, kamor bi naj pripeljal največjega čudaka, ki ga lahko najde.

Ko že razmišlja, da bi odklonil povabilo, z avtom povozi Barryja, dacarja z nenavadnim hobijem – oblikovanjem nagačenih miši v slavna umetniška dela, oziroma “mištrovine” kot jih sam imenuje. A Barry ni tako nedolžen kot je videti; v enem samem dnevu uspe v sklopu nesrečnih naključij in nerodnosti skorajda uničiti Timovo življenje.

Komedija temelji na neumnih in neugodnih situacijah in režiser Jay Roach (Austin Powers, Njeni tastari) je precej dober v ustvarjanju tistega napol morečega, napol histerično smešnega vzdušja, ko gre vse narobe in vsak izmed likov v sceni uspe reči in narediti najbolj napačno stvar. A pri tem je ključno ujeti pravo razmerje in tega film pogosto ne uspe zagotoviti. Tako je povečini sicer smešen in ima precej dobrih trenutkov, vseeno pa film kot celota ne deluje; liki niso povsem dodelani in njihove zgodbe niso verjetne, tako da na koncu ostane nekaj smešnih situacij in med njimi veliko praznine.

Na sporedu v  Koloseju in Planetu Tuš.

Prvič objavljeno v Vikendu septembra 2010.

Scenarij: Peter Hedges in Pierce Gardner

Igrajo: Steve Carell, Juliette Binoche, Dane Cook, Allison Pill, Dianne Wiest, John Mahoney, Amy Ryan, idr.

Dan Burns je kolumnist lokalnega časopisa in predvsem oče treh deklic, za katere po smrti svoje žene skrbi sam. Čeprav se je že odločil, da je imel srečo v ljubezni le enkrat v življenju, se ta njegov pogled spremeni, ko se odpravi s hčerkami na podaljšan vikend s svojima staršema, svojima bratoma in sestrama ter njihovimi družinami. V knjigarni namreč spozna Marie, žensko svojih sanj, a ravno ko hoče vse o njej povedati svoji družini, vstopi skozi vrata Marie, v objemu njegovega mlajšega, športnega brata. In na tej točki se pričnejo neugodne situacije kar vrstiti druga za drugo …

Zgodba, ki lahko sledi iz tega nastavka, ima ves potencial, da postane popolno mučenje gledalcev, a režiser in soscenarist Peter Hedges ve kaj počne. Tako iz nastavka sledi dokaj lahkotna komedija, ki sproti razreši tudi vprašanja kot je, ali lahko nekoga ljubiš po zgolj treh dneh ter kako izdati svojega brata in mu to razložiti.

Film je posledično precej dober, vendar na mnogih točkah deluje kot že videno in tudi pocukrano s prikazom skoraj idealizirane družine, ki vse počne skupaj. Resda to služi predvsem kot kontrast Danovega odstopanja od družinske norme, a vseeno je jasno, da bi takšno družino težko našli. Ta podoba je še bolj neučinkovita v kontekstu Hedgesovega prejšnjega, odličnega filma April praznuje (Pieces of April), ki se je žal izognil našim kinematografom in v katerem je osrednja družina vse prej kot funkcionalna, a prav zaradi tega toliko bolj prepričljiva in zanimiva. Še bolj pa v kontekstu njegovih odličnih scenarijev za Vse o fantu in Kaj žre Gilberta Grapa?

Kljub temu je treba pohvaliti zelo solidno igro. Steve Carell je na platnu gledljiv prvič po Naši mali miss, Juliette Binoche pa je tako ali tako zmeraj odlična in je pravzaprav precejšnje presenečenje, saj je to nedvomno njen najbolj komercialen film do danes.

Čeprav je film v mnogih pogledih precej povprečen in ne prinaša kaj bistveno novega, pa bo kljub temu težko najti človeka, ki se ob ogledu ne bi vsaj nekaj časa pošteno zabaval. Če uspemo sprejeti družino Brurns kot prepričljiv milje, potem se lahko sprostimo in smejemo ob vseh neugodnih situacijah v katerih se znajde Dan. In ob koncu filma iz kina nedvomno odidemo dobre volje, kar je zelo dobrodošel učinek filma, če mu že ne moremo očitati kakršnekoli umetniške vrednosti.

Ocena: 3 od 5