Režija: Jim Jarmusch

Igrajo: Isaach De Bankolé, Bill Murray, Tilda Swinton, Gael García Bernal, Hiam Abbass, Paz de la Huerta

Štiri leta po svojem najbolj komercialnem filmu, odličnimi Strtimi cvetovi, se Jim Jarmusch vrača z enim svojih najmanj komercialnih, gledalcu dostopnih projektov. Meje razuma ima dokaj preprosto zgodbo, majhno število brezimnih likov in omejeno količino dialoga. Glavni junak (De Bankolé) je neke vrste poklicni morilec (ali pa tajni agent), ki nikoli ne spi, nikoli ne jé, pije zgolj po dva espressa, občasno tudi pivo, in ne seksa, ko je na delu. Poseda po kavarnah po Španiji (Madrid, Barcelona, Sevilla), nakar do njega pristopijo še bolj nenavadni ljudje in med bizarnimi dialogi z njim izmenjajo škatlico vžigalic – v njegovi so diamanti, v njihovi šifre, ki jih nato poje.

Film je posnet spektakularno. Vsak kader je posebej premišljen, vsak detajl natančno postavljen, osvetlitev nastavljena do potankosti in vsaka barva je izbrana s točno določenim namenom. Težava filma je v tem, da veliki večini gledalcev to ne more biti dovolj. Okostje zgodbe, na katerem je Jarmusch zgradil ta film, ne more nositi teže vizualnih podob. To morda zveni kot pretenciozna trditev, vendar film ni nič manj.

Napovednik:

Igrajo: Brad Pitt, Cate Blanchett, Taraji P. Henson, Jared Harris, Tilda Swinton.

Film z največjim številom oskarjevskih nominacij in relativno nizkim ter predvsem tehničnim izplenom je v nedeljo zvečer doživel usodo, ki si jo je zaslužil. Film je tehnično popoln in igralsko dodelan, to pa je že tudi vse. Zgodba je precej dolgovezna in, konec koncev tudi dokaj nepomembna, brez kakršnegakoli globljega sporočila.

Zgodba se prične leta 1918, ko se v New Orleansu rodi rodi deček, ki je videti kot starec. Mati umre ob rojstvu, oče pa ga pusti na stopnišču doma za ostarele, kjer ga oskrbnica Queenie vzame za svojega. Nenavaden deček kljub pričakovanjem ne umre, temveč se pomlajuje. To je precej fascinanten pojav, a prav nobenega izmed junakov v filmu to niti za trenutek ne preseneti. Z Benjaminovim odraščanjem (pomlajevanjem?) spremljamo razvoj dvajsetega stoletja, a prav noben dogodek ni ravno ključen.

Brad Pitt, Cate Blanchet, Taraji P. Hanson in vsi drugi igralci svoje delo opravijo odlično, a zgodbi manjka dramatičnosti, da bi njihov trud lahko zares zasijal. Tako v Nenavadnem primeru Benjamina Buttona vidimo predvsem trud, ki so ga vsi sodelujoči vložili v ta film, vključno z nami kot gledalci, ki moramo skoraj tri ure sedeti v kinu.

Ocena: 4 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu februarja 2009

Igrajo: George Clooney, Sydney Pollack, Tilda Swinton, Tom Wilkinson, idr.

Michael Clayton je odlično sestavljen in napet triler, ki pa od gledalca zahteva nekaj potrpljenja. Uvodni del, v katerem spoznavamo naslovnega glavnega junaka in nastavitev samega zapleta, zarote za zaščito interesov proizvajalca škropiv, je nekoliko predolg, sploh ker gledalec ves čas ve več kot Clayton in nas njegova odkritja ne presenetijo. Za zelo dobro rešitev tega počasnega razpletanja se izkaže uporaba retrospektive, saj se gledalec vseeno večino filma ubada z vprašanjem kako bo glavni junak prišel do tiste točke v zgodbi, ki smo jo videli na samem začetku filma.

Michael Clayton je režijski prvenec scenarista Tonyja Gilroyja, avtorja trilogije trilerjev o Jasonu Bournu, sicer pa tudi scenarista hitov kot so Armageddon in Hudičev odvetnik. Pri filmu se vidi Gilroyjeva izkušenost pri tkanju zgodbe, hkrati pa tudi vpliv producentov – samih izkušenih režiserjev: Stevena Soderbergha, Georga Clooneyja in Sydneyja Pollacka – saj celotni vtis filma pusti gledalcu precej več kot dobro zgodbo. Predvsem je opazna zelo dodelana vizualna podoba, saj je glavni junak denimo oblečen v črno obleko z belo srajco, njegova polt pa je (zaradi utrujenosti in razočaranosti) skorajda siva, ravno tako kot njegova dejanja.

Gilroy je na režijskem stolčku izkazal tudi izjemno sposobnost vodenja igralcev, čeprav je treba priznati, da so glavne like upodobili igralci, ki smo jih lahko redko videli igrati slabo. George Clooney je v naslovni vlogi preprosto prepričljiv in brez težav nosi celotno zgodbo, medtem ko se z dejanji antagonistke Karen Crowder v podobi Tilde Swinton (Orlando, Strti cvetovi) gledalec sicer ne more poistovetiti, jo pa povsem razume kako težko ji je sprejeti odločitve, ki jih.

Sama zgodba je pravzaprav dokaj klasična in že nič kolikokrat videna v odvetniških televizijskih serijah. Michael Clayton je zaposlen v veliki odvetniški pisarni kot »čistilec«. S tem ni mišljeno pranje denarja, temveč pomoč pri zasebnih težavah teh strank, denimo ob povzročitvi prometne nesreče, aretaciji sina zaradi mamil in podobno. Ko njegov prijatelj Arthur (odličen Tom Wilkinson) zapade v manično depresijo in skuša uničiti velik primer na katerem dela že šest let, mu sprva hoče pomagati tako, da ga prepričuje naj jemlje zdravila, a kmalu ugotovi, da Arthurjevo obnašanje ni zgolj posledica bolezni. Slej ko prej se mora odločiti kako ravnati, ne glede na dejstvo, da je zgolj »človek, ki ga kupiš«.

Ocena: 4 od 5

Michaela Claytona si lahko ogledate nocoj ob 19.55 na TV Slovenija 1.

Prvič objavljeno v TV Večeru decembra 2007.

Brata Coen sta po svojem lanskem z Oskarji nagrajenem hitu, Ni prostora za starce, posnela precej bolj lahkoten film, ki pa se lahko pohvali z zvezdniško igralsko zasedbo, primerljivo s filmi ala Oceanovih 11. V Preberi in zažgi spremljamo bizaren zaplet, katere gonilo je želja Linde Litzke, uslužbenke fitnes studia, ki je nezadovoljna s svojim življenjem in videzom, da dobi denar za lepotne operacije, ki naj bi njeno življenje postavile na glavo. Zaplete se v labirint prevar, laži, varanja, ločitev, odpuščanj, tajnih služb, Rusov in smrti, pri čemer je za večino zapletov kriva sama, saj živi v povsem svojem svetu, ki z realnostjo, kot jo vidi gledalec, nima prav nobene povezave. Enako pravzaprav lahko trdimo tudi za večino ostalih likov…

V preberi in zažgi vsi liki menijo, da so bolj pomembni, kot dejansko so, obenem pa so precej bolj neumni, kot so si pripravljeni priznati – razen Chada Feldheimerja, ki ga igra Brad Pitt in je tak simpatičen bebček, da verjetno ni niti sposoben dognati, da je bebček. Brad je bil menda kar malo užaljen, ko je prebral scenarij in sta mu brata Coen povedala, da je lik napisan prav zanj. Film je nekakšna parodija vohunskih trilerjev, na trenutke pa je razvoj zgodbe že prav tečen, saj gledalec težko verjame, da je lahko nekdo tako skregan z realnostjo – četudi nas izkušnje iz vsakodnevnega življenja verjetno dostikrat prepričajo, da je takih ljudi precej.

Težko bi rekli, kateri lik se gledalcu dejansko priljubi: v zgodbi nastopajo vase zaverovani neumneži, ki gredo za dosego svojih ciljev dobesedno preko trupel, obenem pa nam konec pokaže, da so vsi povsem nepomembni. Preberi in zažgi je vsekakor ena izmed poslastic jesenske filmske sezone, všeč pa vam bo le v primeru, da se nočete poistovetiti s prav nobenim likom na velikem platnu.

Ocena: 5/5