Režija: Duncan Jones

Igrajo: Jake Gyllenhaal, Michelle Monaghan, Vera Farmiga, Jeffrey Wright, Michael Arden, Cas Anvar

Colter (Jake Gyllenhaal), vojak na posebni misiji, znova in znova doživlja zadnjih osem minut življenja učitelja Seana Fentressa, ki ga je z več sto drugimi razneslo na vlaku na poti v Chicago. Ko ni na vlaku, je Colter zaprt v komori, na zaslonu pa se prikazujejo navodila in razlage vojakinje Goodwinove (Vera Farmiga). Odkriti mora terorista, da  bodo lahko ustavili naslednji, atomski napad, ki bi zmaličil center Chicaga. A simulacija teh osmih minut, imenovana program Izvorna koda, je tako resnična, da se Colter odloči poskusiti rešiti vlak.

Zanimiva premisa, podobna kot v kultnem filmu 12 opic (Twelve Monkeys) Terryja Gilliama, je v Izvorni kodi odlično razdelana in izpeljana skozi nekaj presenetljivih obratov. A scenarij je nekako najšibkejši element filma, delno zaradi skoraj prelepo zložene sestavljanke, predvsem pa zaradi izjemne igre Jaka Gyllenhaala in Vere Farmige ter odlične režije Duncana Jonesa. Če je bilo po njegovem prvencu Moon (dogajanje je bilo bolj ali manj omejeno na en prostor in en lik) še kaj dvoma, je Jones z Izvorno kodo dokazal, da od njega lahko pričakujemo še kompleksnejše izdelke in še večje presežke. A to velja za prihodnost, najprej si je vredno ogledati Izvorno kodo.

Prvič objavljeno v Vikendu julija 2011.

Napovednik:

Režija: Jason Reitman

Igrajo: George Clooney, Vera Farmiga, Anna Kendrick, Jason Bateman

Redki filmi so tako močno povezani z duhom časa kot V zraku. Tema filma je namreč izgubljanje služb in nihče ne pozna tega področja bolje kot Ryan Bingham (Clooney), svetovalec za zmanjševanje zaposlenosti, ki nepretrgano potuje po ZDA in odpušča ljudi v podjetjih, kjer vodstvo in kadrovska služba tega ne zmoreta, oziroma nimata dovolj poguma ali izkušenj. A nenadoma se izkaže, da je tudi njegovo delovno mesto pod vprašajem, saj njegovo podjetje začenja uvajati odpuščanje prek spleta. Tako se še zadnjič odpravi na pot, da uvede mlado Natalie (Kendrick), ki razvija ta spletni sistem.

V zraku se pogosto omenja v povezavi z oskarji in ni dvoma, da sta igra in režija odlična. Jason Reitman je mojster dela z igralci (in njihove izbire), saj ima film na tem področju skorajda težavo s tem, da je Clooney v svoji vlogi preveč dober. Ko si v hotelskem baru naroči viski, je videti kot da mu je to najbolj naravna gesta na svetu. Gledalca dejansko prepriča, da George Clooney tako živi.

Vseeno pa film ni brez težav, ki izvirajo ravno iz tega, da je zgodba v duhu časa. Dasiravno je prav, da se film ukvarja s temo, ki pesti velik del prebivalstva, pa je pristop, ki ga ubere, lahko za koga tudi pokroviteljski.

Napovednik:

Prvič objavljeno januarja 2010 v Vikend magazinu

Režija: Jonathan Demme

Igrajo: Denzel Washington, Meryll Strep, Liev Schriver, Jeffrey Wright, Vera Farmiga.

Leta 1931 je Japonska izrabila eksplozijo na južnomandžurski železnici za okupacijo dežele, pod krinko zaščite pred kitajskim terorizmom. Leta 1959 je Richard Condon napisal roman Mandžurski kandidat, v katerem vod ameriških vojakov na misiji v Korejski vojni ugrabijo komunisti in jim operejo možgane. Raymond Shaw, polkovnik v vodu, sicer sin kongresnika, postane skrivni morilec za komunistično partijo, ki hoče prevzeti oblast v ZDA. Tri leta po objavi romana je John Freinkenheimer po njem posnel film s Frankom Sinatro in Angelo Landsbury v glavnih vlogah. 25 let kasneje je Jonathan Demme posnel nov film, ki za vir jemlje tako knjigo kot tudi prvi film, dogajanje pa prestavi v današnji čas.

Vendar Mandžurija ni več aktualna, komunizma pa nihče več ne jemlje kot kakršnokoli grožnjo, zato so avtorji izbrali novo grožnjo obstoju civilizacije – korporacije. Za pranje možganov vojakov, izginulih v Prvi zalivski vojni, je odgovorna korporacija Manchurian Global, nekakšen konglomerat holdingov, ki nadzoruje dobršen del svetovnega kapitala in skuša tako prevzeti Belo hišo. Sovražnik je kapitalizem.

Dobri dve uri trajajoči vohunski triler je posnet izjemno dobro in dokazuje, da je oskarjevec Johnatan Demme (Ko jagenjčki obmolknejo) ponovno v sedlu, za glavne igralce pa bi lahko rekli, da skorajda ne bi mogli biti boljši. Denzel Washington je v vlogi Bena Marca (v verziji iz 1962 je to vlogo odigral Frank Sinatra), vojaškega poveljnika, ki skuša ugotoviti kaj se je dogajalo, ko je bil pogrešan v akciji, suveren in prav tako prepričljiv kot je bil v Filadelfiji ali Dnevu za trening (Training Day), za katerega je tudi dobil oskarja. Liev Scrieber (trilogija Krik) se kot Raymond Shaw izkaže z več kot solidno igro in uspe parirati tako Washingtonu, kot tudi Jonu Voightu ter nenadkriljivi Meryll Streep. Slednja uspe z upodobitvijo (preveč) ambiciozne matere skorajda povsem zasenčiti življenjsko vlogo Angele Landsbury (Umor, je napisala), ki si je z vlogo v Freinkenheimerjevem filmu prislužila nominacijo za oskarja.

Mandžurski kandidat pokaže, da predelave starejših filmov niso nujno inferiorne, še posebej takrat, ko je potrebno poudariti, da se neka zgodovina ponavlja. Kljub temu pa priporočamo tudi ogled originala.

Napovednik:

In še napovednik originala:

Prvič objavljeno v Večeru.

Režija: Mark Herman

Igrajo: Asa Butterfield, Vera Farmiga, David Thewlis, Jack Scanlon

Deček v črtasti pižami je še en film o holokavstu, ki pa se tega grozljivega dogodka loteva s povsem nove perspektive. V prvem kadru vidimo Berlin v začetku druge svetovne vojne, prikazan skozi oči osemletnega Bruna, kot vesel kraj, kjer se igra s prijatelji. Trpanje Judov v tovornjak je samo bežni dogodek mimo katerega Bruno in prijatelji “odletijo”. Nato oče sporoči družini, da se selijo na deželo, ker je napredoval. Ko prispejo v novo hišo, na samem sredi gozda, Bruno opazi, da je v bližini neka nenavadna kmetija, kjer so vsi v pižamah. Kmalu uspe pobegniti do tja in ob ograji sreča Shmuela, svojega vrstnika, za katerega misli, da se “na kmetiji” igra neko zabavno igro, ne vedoč, da je pred ograjo Auschwitza.

Prikaz krutih dogodkov skozi oči nedolžnega in nevednega otroka je sicer že bil odlično uporabljen v romanu in filmu Angelin pepel in Benignijevem Življenje je lepo, vendar je Deček v črtasti pižami precej bolj resen. Britanski režiser Mark Herman je sicer pred tem večinoma režiral komedije, vendar je v tem filmu uspel najti tisto ravno pravo razmerje med otroškim optimizmom in krutostjo dogodkov. Naredil je izjemen film, ki se tematike nikakor ne loteva zlahka, vendar pa gledalca pritegne z radoživostjo, ki si v holokavstu pravzaprav ne bi smela zaslužiti svojega mesta.

Ocena 5 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu februarja 2009