Pretirano in neizvirno nasilje. Ocena: 2 od 5. Horror.

Režija: Dennis Illiadis

Igrajo: Garrate Dillahunt, Joshua Cox, Sara Paxton, Monica Potter, Tony Goldwyn, Spencer Treat Clark.

Najprej je treba poudariti, da veliki večini gledalcev film Zadnja hiša na levi ne more biti všeč, saj vsebuje več grafičnih (in treba je reči tudi precej nepotrebnih) prikazov nasilja kot večina filmov iz serije Žaga. Po drugi strani tudi oboževalci t.i. pornografije mučenja (torture porn) ne bodo prav prišli na svoj račun, saj je nasilje (z izjemo zadnje scene) povsem “klasično” – pretepanje, streljanje, posilstvo in ne (bolno) “napredno” kot v Žagah in Hostlu.

Edino kar bi Zadnjo hišo na levi lahko postavilo korak pred vse podobne filme, je v osnovi zanimiva zgodba, ki ponudi en dokaj zanimiv preobrat. Skupina psihopatskih zločincev na begu pred policijo, ugrabi dve mladi dekleti in ju muči. Ker se jim ob tem uniči avto sredi gozda, dobijo prenočišče pri prijaznem paru (v zadnji hiši na levi), ki sta dejansko starša ene izmed deklet. In ko ugotovita kdo dejansko spi v njuni hiši za goste, se vloge obrnejo in psihopati postanejo njun plen.

Igra je za grozljivke dokaj tipično, vendar nemoteče slaba, saj zasedbo sestavljajo stranski igralci televizijskih serij.

Zadnja hiša na levi je sicer predelava istoimenske grozljivke iz leta 1972, prvenca Wesa Cravena, ki še danes slovi kot eden njegovih najbolj ekstremnih filmov. A za razliko od nove različice, ima nasilje v izvirniku dejansko svojo vlogo, medtem ko se tukaj zdi, kot da bi bilo vstavljeno naknadno in je samo sebi namen.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu.